Posreduj | 
NatisniPo dveh letih pogajanj se bodo predstavniki veè kot 190 držav zbrali v Köbenhavnu z eno samo, a izjemno zahtevno nalogo: ustaviti dramatiène podnebne spremembe. Tako imenovani podnebni vrh, ki se zaèenja v ponedeljek in bo trajal do 18. decembra, naj bi bil svetoven v pravem pomenu besede. Ideja je bila, da v dansko prestolnico privabi voditelje praktièno vseh držav sveta. Svojo prisotnost jih je potrdilo veè kot sto, tudi slovenski premier Borut Pahor.
V Köbenhavnu naj bi sprejeli dogovor, ki bo nadomestil Kjotski protokol. A s pomembnimi razlikami. Medtem ko je Kjoto vkljuèeval zgolj industrijsko razvite države, naj bi nov sporazum zaobsegel vse. Pogajanja so bila zato še toliko bolj težka in bolj kot se je bližal zaèetek vrha, bolj je postajalo jasno, da dogovora na Danskem najverjetneje še ne bomo doèakali. "Zna se zgoditi tudi èudež. Ker bo v Köbenhavnu prisotnih toliko voditeljev in bo to res svetovni vrh, se mogoèe zna zgoditi, da bomo prišli celo do konènega sporazuma,“ ostaja optimistièen glavni slovenski pogajalec Andrej Krajnc.
In kakšen je cilj novega dogovora? Zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za toliko, da se temperatura ozraèja ne bo dvignila za veè kot dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijskimi èasi. "Do leta 2020 je treba na globalni ravni zmanjšati emisije za veè kot 30 odstotkov. Ponujene številke so daleè premajhne," je opozorila klimatologinja Luèka Kajfež Bogataj. In dodala, da potrebujemo jasne zaveze tudi do leta 2050, ko bo treba izpuste zmanjšati za do 90 odstotkov. "Nam se cilji ne zdijo niti približno zadostni,“ je povzela stališèe stroke.
Teoretièno so cilji uresnièljivi, odgovarja na pomisleke skeptikov. Da bi za tretjino zmanjšali izpuste, moramo takoj jutri za 40 odstotkov zmanjšati porabo premoga in za 20 odstotkov porabo nafte in plina.
Sicer pa je po njenem mnenju poleg obljub o odstotkih, "o katerih atmosfera ne ve niè", pomemben del globalnega dogovora pomoè deželam v razvoju, ki pa ostaja v senci. "Vsi govorimo o odstotkih znižanj, v resnici pa je treba zagotoviti, da se bo svet na to, kar nas v vsakem primeru èaka – in to nista dve stopinji, ampak 2,4 do 2,8 stopinje – prilagodil. S tem prilagajanjem bomo imeli težave tudi v razvitem svetu, o tem si ne delajmo utvar, povsem nemogoèe pa je to za nerazviti svet," je poudarila.
"Brez finanènega paketa ne bo sporazuma," pravi tudi Krajnc. V številkah: Evropska unija naj bi po letu 2012 nerazvitim državam kot pomoè pri odpravljanju posledic podnebnih sprememb namenila okoli sto milijard evrov na leto. Slovenski delež naj bi bil okoli 100 milijonov, temu pa je treba prišteti še kazni, ker nismo izpolnili zavez iz Kjotskega protokola. 80 milijonov je že škode, prišteti pa je treba še eksterne stroške, kot so težave z zdravjem in degradacija okolja, je o tem dejala Kajfež Bogatajeva.
"Pa se odloèimo za denar, èe nas že podnebne spremembe ne preprièajo," je dodala. Tudi finanène ocene namreè govorijo v prid odloènemu prizadevanju za zmanjšanje izpusta toplogrednih plinov. Da bi cilje dosegli, bi potrebovali od odstotka do odstotka in pol BDP. Èe jih ne bomo, bomo za odpravljanje škode potrebovali od pet do 20 odstotkov BDP.
"Zavedamo se problema, a ga ne rešujemo. Èeprav vemo, da nekaj poènemo narobe, tega ne popravimo, ker nam je tako bolj udobno," o trenutnem odnosu èloveštva do okolja meni Lidija Živèiè iz društva za sonaravni razvoj Focus. Okoljska, gospodarska in finanèna kriza imajo podoben vzrok, je dejala. "Preprièanje, da moramo nenehno rasti, da moramo imeti nenehno veè, nenehno boljše. To je v èlovekovi naravi, vendar naš planet tega ne prenese." Bolj bi morali razmišljati o tem, kako varèevati z energijo in kako preiti na obnovljive vire, je še dejala in dodala, da lahko tudi vsak posameznik veliko stori v tej smeri.
"Zavedati se moramo, da je reševanje okoljskih problematik v resnici problematièno zato, ker se nam zdi, da je to nekaj, kar lahko vselej odložimo na jutrišnji dan," je, podobno kot Živèièeva, menil Igor Pribac s Filozofske fakultete v Ljubljani. Poudaril je, da je pred celotnim èloveštvom èas velikih sprememb. "Èe se hoèemo prilagajati novim razmeram, novim ugotovitvam o tem, kakšne so naše možnosti za preživetje v prihodnje, potem moramo naše otroke vzgajati v povsem drugaènih vrednotah, kot so bile doslej," je dejal. Na novo bi morali napisati zgodovinske knjige, ki slavijo industrijsko revolucijo, v ceno izdelkov bi morali vraèunati tudi škodljive vplive, ki jih njegova potrošnja povzroèi.
"Liberalni naèin ekonomije je uspešen, dokler ne vraèuna stroškov okolja. V tem je bistvo njegovega uspeha, da okolje izkorišèa kot nekaj brezplaènega," pa pravi klimatologinja Kajfež Bogatajeva.
Kaj nas èaka?
Da bi rešili planet, je treba do leta 2020 emisije toplogrednih plinov zmanjšati za 30 odstotkov, v naslednjih desetletjih pa morajo še naprej padati. O teh številkah, za katere znanstveniki trdijo, da so premajhne, se pogajajo. A brez konfliktov ne gre, kopja se lomijo pri vprašanju, kakšen del odgovornosti naj kdo prevzame. "To so najbolj težavna pogajanja v zgodovini èloveštva," je ocenil norveški minister za okolje Erik Solheim. "To je veliko težje kot pogovori o razoroževanju in globalni trgovini, pa tudi od doseganja dosedanjih okoljskih dogovorov."
Ponudbe so na mizi, skupna ugotovitev pa je: to nikakor ne bo dovolj, da bi – celo premalo ambiciozne – cilje dosegli. Združene države, ki niso bile del Kjotskega protokola, so obljubile 17-odstotno zmanjšanje emisij glede na leto 2005 in s tem znova moèno razoèarale svetovno javnost. To namreè pomeni le štiriodstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 1990. Evropska unija se je odloèila stopiti na èelo boja proti podnebnim spremembam in je do leta 2020 obljubila 20-odstotno zmanjšanje glede na leto 1990. Èe bodo druge države sprejele podobne zaveze, pa naj bi se potrudila izpuste zmanjšati celo za 30 odstotkov. Še korak dlje so šli Norvežani: obljubili so 40-odstotno zmanjšanje.
In prav to je številka, ki jo od industrijsko najbolj razvitih držav zahtevata Kitajska in Indija. Tik pred zaèetkom vrha v Köbenhavnu sta zavrnili zahteve, da je treba do leta 2050 prepoloviti kolièino izpustov, èeprav sta si kljub temu zastavili dokaj ambiciozne okoljske cilje. Sicer pa je njuno stališèe znano: najveèji del bremena leži na ramenih najbolj razvitih držav.
Èe ne bo uspelo in bo temperatura še naprej narašèala, znanstveniki svarijo pred kataklizmiènim scenarijem. Zaradi taljenja ledu na skrajnem severu in jugu planeta se bo višala gladina morja, kar bo pognalo v beg prebivalce priobalnih krajev. Katastrofalne posledice ima tudi taljenje ledenikov v gorah. Tisti v Himalaji napajajo šest najpomembnejših azijskih rek. Kaj bo, èe presahnejo? Drugi strani zaradi istega vzroka grozijo poplave, svet pa se bo moral pripraviti tudi na vroèinske vale, unièevalna neurja, sušo in širjenje pušèav ter izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. "Pripraviti se moramo na konflikte okoli samega biološkega preživetja," je eno od posledic omenil Pribac.