Posreduj | 
NatisniŽalostna novica, da je umrl slovenski igralec Zlatko Šugman, boleèe odmeva po vsej Sloveniji. Strti in globoko pretreseni so tudi v MGL, kjer bo v petek žalna slovesnost.
Zlatko Šugman se je rodil 28. avgusta 1932 v Gorišnici pri Ptuju. Konèal je ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Èlan Mestnega gledališèa ljubljanskega je bil vse do upokojitve, prej pa je krajša obdobja nastopal tudi na drugih odrih – v SLG Celje v letih 1958–1961, v SNG Drama Maribor v obdobju 1961–1965, potem pa 27 let v ljubljanskem mestnem teatru.
Bil je še otrok, ko je stopil prviè na gledališki oder v 'oèetovem teatru' na vasi. Zanimivo, tudi njegov sin Jernej je že kot petletni deèek nastopil ob oèetu, in sicer kot dimnikar v televizijski nanizanki Naša krajevna skupnost, kjer je Zlatko igral najbolj popularnega slovenskega pijanèka vseh èasov, Frakla. Nasploh je veèkrat igral pijanèka, in èeprav je v resnici komajda vedel, kakšnega okusa je alkohol, je bil v svojih vlogah izjemno preprièljiv. Kot je bil preprièljiv v vseh ostalih – tako resnih kot komiènih – vlogah.
Izoblikoval je skorajda nepregledno število odrskih likov v delih evropske in ameriške dramatike, posebej radi pa smo ga gledali v komiènih vlogah. Zaigral je tudi v mnogih domaèih novitetah, ki so jih podpisovali Strniša, Hieng, Petan, Kmecl in drugi. Obèudovali smo ga v veè kot sto razliènih predstavah (Hamlet, Hlapci, Kralj na Betajnovi …), s prirojenim smislom za humor pa se je zapisal med nesporne velikane komedije na odrskih deskah, v slovenskem filmu (Strici so mi povedali, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Tistega lepega dne, Vdovstvo Karoline Žašler, Ne joèi, Peter …) in na televiziji (le kdo bi lahko pozabil nadangela Gabriela v Dekameronu, že omenjenega Frakla iz Naše krajevne skupnosti in Dolfa iz Malih oglasov?). Blestel je tudi v drugih oddajah za otroke in odrasle, nadarjen pa ni bil le za igranje, temveè tudi za pisanje; ustvaril je lepo število sijajnih humoresk in satiriènih besedil.
Za nepozabne vloge je poleg Borštnikovega prstana (1986) prejel nagrado Prešernovega sklada, Sterijevega pozorja, Severjevo, Borštnikovo, Županèièevo nagrado in Èastni znak svobode Republike Slovenije. Ob prejemu Ježkove nagrade za izvirne dosežke v umetnostnih zvrsteh je žirija v obrazložitvi med drugim zapisala: "Šugmanova komika je izvirna, naturna in neprisiljena, vselej èloveško sprošèena, a v izrazu zadržana; teži k nevsiljivi izpovedi èloveške stiske, zna uravnotežiti boleèino in posmeh." Najbolj ustvarjalen je takrat, je še zapisala žirija, "ko prestopa navidezne meje komiènega in igra samosvojo, vselej domišljeno in na novo vznemirljivo igralsko briljantno èloveško komedijo".
Zlatko, ki si je vse življenje (od leta 1965 sta bila z ženo, igralko Majo Šugman, èlana Mestnega gledališèa ljubljanskega) služil kruh s tem, da so se mu ljudje smejali, je priznaval, da se je sebi bolj težko smejal. Ko so ga spraševali, kako èlovek postane tako žlahten komik, kot je on, je rad povedal, da se komik že na svet prismeje.
In da – Zlatko je bil tisti redki biser, ki se je na svet prismejal in nam je do zadnjega velikodušno risal nasmeh na ustnice. Danes je ta nasmeh zamrl. Obudi ga lahko le Zlatko ... s svojim nepozabnim delom, zapisanim v veènost.